Najznamenitejša izkopanina na Vačah in sploh na Slovenskem (v vseh obdobjih, ki jih raziskuje arheologija) je t. i. situla z Vač. Izkopal jo je samouki ljubitelj starinoslovja, kmet Janez Grilc s Klenika (od 1860 do 1931), in sicer na dan sv. Antona, 17. januarja 1882. Umetnina, ki je najverjetneje nastala na prelomu 6. v 5. stoletje p. n. št., odseva tradicionalne vplive sredozemskega sveta.
Neznani umetnik si jo je zamislil, kot epski spev, prva dva friza sta namreč organsko povezana in izpričujeta neverjetno skladnost kompozicije, dvoboj atletov je dramatično poudarjen. Na kratko si prizori v “epu” o življenju vojaškega plemstva, morda samega kneza, vrstijo takole:
- prvi friz ponazarja sprevode,
- drugi friz ponazarja daritvene obrede,
- tretji friz živali.
Na koncu drugega friza je upodobljen še ptič z ribo na dveh košutah, v tretjem frizu pa sedita vrana. V prvem frizu naj omenimo morda prav tako vrana, le da je upodobljen z glavo navzdol, nakar leti nad drugim konjem orel. Stilizirani rastlinski okraski v prvem in tretjem frizu so vzhodnega izvora, zato govorimo o orientalizirajočih vplivih v halštatski situlski umetnosti.
Izvor figuralne, t. i. situle z Vač, je sicer idejno in stilno pojasnjen, saj se po eni strani navezuje tako na bogate tradicije sredozemske herojske epike (npr. trojanski epski cikel), po drugi strani pa je blizu številnim primerom figuralnih, toreutsko izdelanih upodobitev v prostoru Padske nižine in Vzhodnih Alp. Prav številnost situlskih spomenikov v tem prostoru, in sicer upodobitev na situlah, čeladah, pasnih ploščicah itd. potrjuje, da gre za široko razvejano in domačemu prebivalstvu priljubljeno likovno ustvarjalnost. Po drugi strani pa vrhunska izdelava nekaterih umetnin (mednje sodi tudi t. i. situla z Vač), njihova skladnost kompozicije in zlasti ikonografija napeljujejo na domnevo, da gre bodisi za izdelka mediteranske civilizacije (konkretno Etruščanov) po okusu ljudstev v Padski nižini in Vzhodnih Alpah, bodisi za gostujoče mediteranske umetnike v halštatskem okolju. Vendar pa prav številčnost figuralnih situlskih stvaritev dokazuje, da je takšno umetniško delovanje našlo plodna tla v domačinskem okolju in da so morali delovati zlasti domači likovni umetniki.
Situla z Vač je visoka 23,8 cm in je izdelana iz bronaste pločevine, konkretno iz treh ločenih kosov, spetih z bronastimi zakovicami. Držalo je iz debele tordirane žice in se na koncih zaključi v po eno stilizirano račjo glavico. Za pritrjevanje držaja na vedrico služita dve ataši z zanko, v katero sta vdeta ukrivljena konca todirane žice. Figuralne upodobitve so izdelane v iztolčeni tehniki (toreutiki) in dodelane s kratkimi verzi. Halštatsko umetnino hrani Narodni muzej v Ljubljani.
Med vrhunskimi deli situlske umetnosti, od 6. do konca 5. stoletja pr. n. št., naj omenimo:
- italske situle Benvenuti, Certosa, Bologna (Providence), Arnoaldi,
- med alpskimi situle Hallstatt, Kuffarn in
- med prednjealpskimi zlasti Vačam najbližjo situlo s tremi figuralnimi frizi z Magdalenske gore (nekako sestrsko inačico, nedvomno istočasno t. i. situli z Vač; morda gre za delo istega umetnika).
Vendar sta med dobro desetino najboljših situl na vrhu lestvice le dve: Vače in Certosa, morda po čistosti kompozicije situla z Vač celo presega certoško.